mas vec tezav: napisal:bibalka napisal:mas vec tezav: napisal:1. Da ne ukrepas takoj
2. Da nimas dobro definiranih mej obnasanja ce tvoj otrok provocira so postavljene ali preohlapno (brez ucinkovitih sankcij) ali pa nedosledno
3. Ponosna si na otroka ker se je igral z otrokom z down.sindromom? Je to kaj? Nekaj neobicajnega? Zate nenormalnega da se je? In potem mu se razlagas da 'hudo bolan'
Joj..saj se res ne cudim. Se enkrat se potrjuje da je otrok vedno (le) produkt svojih starsev.
Mogoče imaš prav. Ampak jaz se zavedam da otrok ni robot in končni produkt vzgoje bo viden v odrasli dobi ne pri petih letih. Na vsa njena vprašanja odgovorim in zato se veliko pogovarjava in povem ji svoje občutke in predstave in z vprašanji skušam dosežt da izrazi svoje lastne misli. Pa tudi znam zbirat bitke. Seveda bo produkt mene in svojega očeta, saj je menda najina in nič hudega ji ne bo vsaj kar se tiče srčne kulture ne.
Clovek 'izbira bitke' glede na svoj sistem vrednot,ki jih zeli predati oz so mu pomembne. Tebi 'provociranje',ki je odklonsko in nespostljivo vedenje ocitno ni stanje potrebno vedenjske korekcije.
Seveda je. Ampak ob svojem času. Ko oseba katero bi besede otroka lahko prizadele odide. Nekaj je če reče eno opazko ja.. o tem govorim. Če bi se začelo celo ogovarjanje in komentiranje bi otroka najbrž ustavila ali odpeljala stran ampak ga ne bi popravljala v tistem momentu spet iz istega razloga. Korekcija pa sledi kasneje ko otrok nima več nobenega motiva in priložnosti da bi izzival in takrat dejansko posluša in se nauči in drugič ne ponavlja istih napak. Vseeno pa otroci opazijo marsikaj pa ni nujno da je mišljeno slabo ampak pač taki so, na nas je da jih popravimo v pozitivno smer. Če npr. reče lej kako ma tista teta velik nos (banalen primer ja) lahko mi rečemo da ja je res ampak je teta ima tudi zelo lepe dolge lase (ali drugo pozitivno lastnost - lepo obleko, ali pa kako lepo hodi, pač uporabiš domišlijo). Slej ko prej se na tak način otroci naučijo izpostavljati pozitivne lastnosti.
Glede provociranja pa ne leti na drugo osebo, otrok ponavadi želi sprovocirati starše. Ne xy osebo ki je šla mimo. Če mu tega ne pustimo in pozornost usmerimo na lepo obnašanje čeprav le to s preusmerjanjem na drugo stvar v bistvu zmanipuliramo je še vedno bolje kot negativna pozornost ki jo dobi otrok ko provocira. Ker zdaj ko mu ne uspe poskuša sprovocirat mene in očeta pa se pri tem ustavi in dejansko lahko samo s pogovorom dosežem da se nauči tudi za vnaprej.. če pa mu bo uspelo s provokacijo bo provociral še ostale ker bo naučil da s tem vedno doseže neko reakcijo usmerjeno nanj pa čeprav negativno in iz tega potem pride v starejši dobi nasilnež vsaj psihični nasilnež če ne že fizični.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 06 Avg 2016 00:27