fazanka sem napisal:
Z včerajšnjim dnem se je zame začelo povsem novo življenje saj sem začela hodit v srednjo šolo. Seveda je vse skupaj novo, v zdajšnjem razredu ne poznam nikogar od prej, in je situacija grozno stresna. Že tako sem bolj zadržana oseba in težko pridem do pozornosti, zdaj v tej šoli pa so še novi problemi. Imam eno sošolko, ki je zelo lepa, glasna in se razume že s praktično celim razredom. Vsem je simpatična, oh ah, meni pa je tako zoprna in povsod jo je polno. Z nikomer se nisem zares ujela, saj se jih ogromno pozna od prej in se tako družijo skupaj, poleg tega jih je takih zelo glasnih, h katerim se sploh ne morem uključit. Pred prvim dnem sem se tolažila da prehudo ne more biti, saj bomo vsi na istem. Zdaj pa je videti da sem popolnoma sama. In že po drugem dnevu sem postala nekakšna"lonely girl". Danes je naprimer ta zgoraj omenjena sošolka naglas razlagala kako ji grejo na živce taki ljudje ki nič ne znajo povedat. Tudi jaz sem stala tam ob strani in zdi se mi kot bi bilo nalašč. S takimi izjavami bo vse odvrnila od druženja z mano. Kako naj se prisilim in sprostim v njihovi družbi, ker nočem biti celo srednjo šolo osamljena in brezveznica?Saj vem da je najbrž problem v meni ampak kaj naj???
No, tale sestavek definitivno ni napisala fazanka, ampak njena mama.
Draga mama fazanke, najprej ti svetujem, da se nehaš sekirat, ker gre tvoje dete končno v svet, kar je v bistvu razlog za veselje in ne za sekiranje!
Doma imam enega, ki je pred leti takole šel v srednjo šolo in je s sabo nosil še slabo izkušnjo iz osnovne, pa ne da je preživel srednjo šolo, še ustvaril si je nekaj prijateljstev, katera bodo morda prijateljstva za življenje.
Spopadal se je z enakimi vprašanji in strahovi kot tvoja hči, počutil se je popolnoma enako in imel je popolnoma enako sošolko in še sošolca! Če sem mu še 100x rekla, da se vsi v prvem letniku počutijo enako, le da reagirajo drugače, vsak po svoje, mi ni verjel. Še cel prvi letni in lep del drugega se je ubadal s tem, tja do tretjega letnika, čeprav je imel že po kakem tednu frende in čeprav ga je cel razred res zelo lepo sprejel in je bil recimo edini, ko mu je v 1. letniku cel razred zapel "happy birthday" ob rojstnem dnevu, itd. Ampak dvomi in iskanje samega sebe med vrstniki je pač del odraščanja in čisto vsak gre skozi to, en tako, drugi drugače, a brez tega ne gre.
Ob koncu 4. letnika so se med sošolci pogovarjal, kako jim je bilo v 1. letniku. Vsi so priznali svoje strahove, vsi so rekli, da jim je bilo blazno težko prestopit vrata razreda prvi dan in še kar kak mesec potem. Tako to je in vsi smo šli skozi to (ja, mama, vsi, tudi ti, če si pozabila, se kar spomni malo)...
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 03 Sep 2016 12:58